Sedim in čakam.

Kmalu bom pobegnila vsem napakam.

Svojemu obrazu, odsevu, senci in odmevu. 

Ustvarila sem korenine, zdaj je čas da vse izgine.

Da pretrgam niti, jih odstranim, saj ravnine so krivine.

Krivine do svobode, ki prečkajo domove, a to se me ne tiče. 

Prišla sta, končno, on in On, en vodoraven, drug navpičen, ta me kliče. 

Vrata  se odprejo, vržem se v črnino, moje upanje edino.

Moj utrip se končno umiri, ko moj  govorec živčno zapre poklopec. 

Žabji_Goslač