
Stiska, tesnoba, oh daj mi že mir!
Spadaš v otroštvo, kjer bil je prezir.
Želim si tišine, želim si svobode,
odreši me grenke, neskončne tegobe.
Nikdar pomemben, a vedno nihče,
ostajam neviden in kukam s teme.
Vztrajno me strah vedno ščiti svetlobe,
nihče nikdar dal mi ni take zvestobe.
Kriv sem, odkar sem prikukal na svet,
moje potrebe moj glavni so greh.
Vedno se trudim ugajati drugim,
v krogih vrtim se, a se ne utrudim.
A vsa nesigurnost pokaže mi pot,
še dobro, da spremlja me večno povsod.
Vodila me bo prav vse tja do rasti,
solze zajamejo moje oči.
Čestitke za formalno dognanost in ritem, ki vodi besedilo pesmi po metronomu ;)
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Bor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!