Pusti samo!  Pa naj!  Dobro je!

Ko slikaš svoj mozaik

in vidiš v tem oslabelo srce.

Katero svetlost nadzira

v tebi in dobro obstaja še.

Do tja se pot krči,

ko luna počasi odbija upanje.

In veš, ker vidiš... Vse...

Čudovit grafit za jutri, 

kjer belina govori o temačnosti.

Dokler neprebojen zid 

predstavljaš si. Nebo ponižuje 

in vso hladnost zaduši. 

Rada te ima, ker ona ni 

samo nekdo za tebe. 

Rada te ima, ker njo kličeš 

z nečem, kar samo ona ve. 

In v tvojih laseh sivih ples divje 

burje občuduje še. 

Vse dokler smo v vrelcu 

življenja kapljice prosojne. 

Se vse spremeni v pesem 

brez mrzle mreže mržnje. 

Kjer gradiš mostove in 

se naučimo nove igre. 

V tujih likih se prepozna 

to znamenje vse dokler 

živimo in slišimo nekoga drugje. 

Večno! Dolgo! Pusti že! Dobro je! 

Da s sijajem vsak dan blešči 

biti ne more. 

Samo globlje dihati za nekaj 

treba je. In lepega sveta in 

Sonca dovolj bo še za vse. 

In veš, ko vidiš, sanjaš... 

To vesolje... Burja na njenih citrah 

danes oslabi še. In se zaigra 

nekje drugje. 

Pa naj! Večno! Dolgo! Dobro je! 

In še drugo v novem poletju vse...

Blanka Drnovšek