Poezija ne uporablja besed

zakaj pisati še, ljubezenske

pesmi, s tematikami

na pol niti vse 

te knjige

teh listov za poljudno

nebo možno z menoj

še govori, ni pa+(v) za

razbrati brez platnice

spredaj in kje je zadaj

na mesto vprašanja z

odgovori konci pesmi

konci in počeni lonci

praznim loncem, isto

stojijo druga za drugo

s tisto-prek, pokrovke

besede, kakor polnim

loncem ekonomije in

izložbam knjigarn rek

lami - pljunek v obraz 

osebe s hlačami, pas

držijo pa roke v žepih 

kam naj da ona svoje

noge 

konec pesmi so noge

dobile za mizo so stol

prevrnile, popravile in

z gesto tišine ponujen

je prostor za drugega

tebe

niso pričakovale tebe

sam s seboj govoriš

ljubezenske občutke

iščeš v kaminu, ki ga

nimajo tu zate kjer si

si samo izbral mesto

zdaj pa nikogar ni na

obisk, ti si na obisku.

sediš na obelisku, knjiga

globje kot obesek

plapolaš

vidiš kako je nevidno lepo videti,

Poezija

je električni stol

zadnja večerja že

Leonardova slika

že da v in ćije va+

spita mizza prt

ima

oče som(r)a(k)

ce(rk)ev

portreta ljubezni

poln iskrenorosti 

presedanj gostov 

miza je nepravična

torej ob sod ba

ob sta(ja)ti

mora

afrokinetika