Sedim ob postelji tvoji

predrago roko mi podajaš

oh vem

 da odhajaš

boleči spomini so moji

Sprehajam se v mislih nazaj

a stisk tvoje roke me predrami

tvoj pogled me ponovno omami

odhajaš za vedno od mene

 zakaj

Zakaj me zapuščaš

 samo

 nesrečno

jočem

 ko gledam trpeči obraz

tvoje življenje v mojem bo večno

moj'ga življenja in sreče odraz

Zato ne moreš od mene oditi

še nisem roke ti podala v slovo

ponovno nazaj se moraš vrniti

potopiti svoje v moje oko

Nasmeh bo priplazil na tvoja se usta

stopil boš k meni naproti

dušo prevela bolečina bo pusta

naj ta trenutek nihče ne zmoti

Potem bova šla za vedno narazen

videla tebe nikdar ne bom

življenje je naše pravi polom

brez tebe bo zame svet pusti in prazen

Misli se moje ob tebi podijo

iščem in iščem pravo pot

vse polno na poti naših je zmot

v glavi mi sami nesmisli rojijo

Tebe dragi

 ljubila bom večno

zato ne moreš od mene oditi

ne moreš me same na svetu pustiti

ostani trenutek še

 srce bo presrečno

Roke ti nočem podati svoje

v širne višave ne bom te pustila

rajši bom reke solza izlila

naslonil boš truden na roke se moje

Zato bo še ena solzica grenka

padla na tvoje predrago srce

jokala bo večno tvoja Lenka

za mojo žalost naj nihče ne zve

Milena