niti pomladna deževja

niti solze ki jih svet ne pozna

ta šepavi prezir

kakšna potem

je moja tujost

na cesti

pod mostovi

mojih mrtvih rok

zacvetela bi

kot vsaka roža

skozi razpoke v zidu

bron časa

nič niso hoteli vedeti

o tem zakaj hlipa svoje rose

bolečine

resnično beli

cvet

svoj vonj

svoj lesk

ima vrtnarjev vrt 

oglarjev ogenj pridušeni

zvok orgelj 

ki kupolo poseli

in pada

ah 

to mašno vino 

nenehno jaz odhajam

kot je nad teboj 

razpeto to nebo vabeče

glas tujca

ki ga slišim

skozi okno

kot korak 

ki se zlomi

tukaj 

za vogalom hiše

miko