Pridejo iz razpok noči.
Nepričakovano in neslišno.
Tatovi.
Čakajo.
Na komaj slišne zvoke,
na tresljaje, na sence.
V trebuhu in pljučih
se napihujejo,
stiskajo glasilke,
trdijo mišice in misli,
vrtijo v krogu z luknjami in pastmi.
Potem samo počijo
in čakajo na drugo priložnost.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!