Bledikav, podolgovat kvadrat
se zariše na steno.
Glasno zvonjenje ga ne premakne,
le lica mu pordijo,
da zažari.

Kot sanje.
Samosvoja resničnost
se znova igra slepe miši.
Ujameš jo za kilav rep,
ki se izmuzne med lačnimi prsti.
Ostanejo občutki ...
ne zmoreš jih spraskati z jezika,
a nekaj v tebi zadiha.

V kotičku levega očesa
se nabira vlažna mehkoba.
Počasi se spušča po pomečkanem obrazu
med vonji in okusi,
ki jih ne boš več doživel.

Zatrepetaš kot trepetlika.

nada pecavar