Prišla sem pred tvoja vrata

da bi se najini prsti sklenili

pa si odrinil me proč

vsi so se lepi občutki zgubili

Že zdavnaj je cvetje vso ovenelo

pa sem vseeno prišla

da bi gledala tvoje oči

a vsa je sreča že zdavnaj odšla

Ponovno prihajam vsaki dan k tebi

sonce in zvezde ti nosim

nežno te gledam v tvoje oči

za malo ljubezni te prosim

So prošnje moje preveč za te

ne znaš radost in sreče deliti

raje mi lomiš moje srce

in si želiš me znebiti

Nimam ponosa

misliš si ti

a duša je moja prepolna toplote

vse enkrat mine

 vse se zgubi

če nimaš v srcu dobrote

Srce je tvoje kamen postalo

duša pa prazna in bolna

ne vidiš cvetic

 sonca in zvezd

lepot

 ki moja jih duša je polna

Milena