Vstajaš brez budilke,
nad katero si obupal,
da bi te kdaj zbudila.
Vzglavje pod tvojo glavo
kot ob pokojniku na parah
bedi ravno toliko časa,
kot ob postelji
spijo nesrečni copati.
V njih oddrsiš
do počene skodelice
nesladkanega knajpa in cekorje,
ki bo ostala na istem mestu
dokler se ne vrneš s trgovine
s kilo moke
in škatlo jajc s pretečenim rokom.
Skuhal si boš neslano prežganko.
Za danes.
Za jutri.
Za teden, mesec,
vse življenje.
Medtem ko si,
medtem ko te ni,
ne pomežiknejo niti žaluzije:
zjutraj odprejo svoje
kot svinec težke veke
in jih zvečer enako zaprejo nazaj.
Skozi njih nemo strmiš
v reko, ki teče mimo.
V avtobuse in tramvaje,
ki vozijo mimo.
V ljudi in njihove sence,
ki hodijo mimo.
Oblečen v svoj svečani,
nekdaj črni gvant,
osivel od neštetih žeht,
žaluješ za svojim življenjem
skoraj že od rojstva.
Tvoj gugalnik popoldneve preječi
kakor vagoni vlaka
od Moskve do Vladivostoka.
Nekega dne na pragu najdeš
mrtvo miš,
muka te povabi
na prazno plesišče-
ne umira se od starosti,
umira se od samote,
ki jo pestuješ v svoji duši.
... neverjetno zanimivo snovanje pesmi; polna je izvirnih sporočil, ki pritegnejo k branju in berem jo kot pravo življenjsko zgodbo;)))
LpB
Zadene, močna, odlična!
res je, mnogi umirajo zaradi samote ...
Čestitke k pesmi tudi z moje strani,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Hovk
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!