Laureatus
Si. Ali pa nisi.
Razviharjena in ujeta v tipkovnici
tuhtaš kako ostati.
Predvsem obstati.
Ne čutiš kako se členi verige zajedajo
v tvoje tresoče roke?
Ni več modrine neba
v katero si tu in tam
potopila svoj pogled.
Ni več beline snega, ki si se je veselila
že kot otrok.
Ni več pogledov,
ne obrazov,
ne izgovorjenih besed nekomu
s katerim bi posedela takole v ranem jutru
ob običajni skodelici kave, čaja morda.
Nič od tega ni več. V tebi.
Razviharjena, vihrava, ujeta v tipkovnici
se zadovoljno nasmihaš ekranu
v katerega dolbeš svoje umotvore.
Do onemoglosti.
Potem čakaš, da ti nekaj na zaslonu
spet slovesno oznani, da si.
Na vrhu.
Aplavz belih sten tvoje sobe
je nagrada za trud.
In v nemem ekranu Laureatus,
okronana kraljica, ki je podobna tebi.
en beli pozdrav iz mojih precej razsneženih krajev in nikotinskih zidov.
cool očala.
m.
Miko, hvala za pozdrav, pošiljam svojega.
Ah, očala kot očala. :-)
B.
Problem sodobnega časa.
Jih lahko zaobidemo?
Naučimo gledati mladino mimo ekranov?
Brez tega ne bo šlo!
Uživaj, kjerkoli že SI.
Rajko, se strinjam. Tak je ta svet. Prilepljeni smo na splet, ki prinaša dobro in slabo in KRADE čas. Ali pa ga tu in tam oplaja.
Pozdrav!
B.
Vsa ta miniljiva slava in tistih pet minut pozornosti, vse mine kot lanski sneg, lahko tudi hitreje :) Je le spomin mend mnogimi, v sobi, ki se zoži v konec bivanja. Takrat ni več sprenevedanja o veličini. Kar pustiš za seboj, so prav tako spomini in v njih trajaš, dokler trajajo oni.
pesem za postanek in razmislek
lp
pi
Pozdravljena Irena,
pa še kako prav imaš, je pa včasih tistih pet minut lahko tudi večnost za nekoga
Lep pozdrav, Dejan
Irena, Dejan, hvala ker sta se pomudila ob mojem razmišljanju.
Sončen pozdrav!
B.
Komentiranje je zaprto!