9.

V objemu Vesnine cvetoče slave

Telo počiva. Miren, rahel sen,

Dih kot praživljenje. Od stoletij utrujen,

Poteptan v ritmu umirajoče lave.

Iz nemih črt izraza prepotene glave,

Na vekah iz gline smehljaj izmučen,

Z belo senco prepojen,

V slutnji, da mu nadet bo lovor smrtne slave.

Naphani s strastjo poželenja,

Peruti noči izžigajo odsev golote,

Stkane iz dražljivih biserov morja.

Večne zapeljivke v saten skrivnosti ovite,

Odhajajo skozi bledo umrljivost spominjanja,

Enkratne, gole, s tančico sramu le zastrte.

Bojan Foršček