Če nikomur ne potoži,

v kakšni je obupni koži,

da srce mu preskakuje,

da srhljive zvoke čuje,

da ga v prsih blazno stiska,

da mu drob odplavlja driska,

da do zraka sploh ne more,

da ne bo dočakal zore,

da se v glavi mu vrti,

duša mu iz ust visi,

metastaze ga mrežijo,

jetra so odšla adijo,

v sencih mu doneče kljuje

(sploh lahko boli še huje?),

ga protin na dvoje kolje,

da je zrel za v zadnje olje,

hipohonder nima druge,

kot da ignorira truge,

in namesto v smrt prijazno

se zazre v življenje blazno.

Matroz