Foto: Arne in Katarina Hodalič

misliš petelina jezika, ali se bere v obe smeri. 

Emily Dickinson je tudi naslove samo oštevilčila, situacija, ozadje je skrito, če dodaš še dober prevod, v kolikor si v njega prisiljen, lahko najdeš nekaj takega kar sije z neizmerno lepoto v vse čase. je onkraj paradoksa, če me razumeš. pravzaprav časa ni. mogoče to utrpeva vsakdo, ki poskuša biti avtor. 

sovraštvo bi bilo potem vse kar je pod tem. morda čas sam in s tem njegova govorica. 

stroj lahko to doumeva, doumeti pa ne more nikdar. 

kot fotokopirni stroj ne more nikdar dojeti, da je nekoč bil indigo papir in da je že to neskončnost v sepi. 

beseda je v rokah sovraštva le pomagalo sovraštva in popolnoma diskreditirana. zato se prepove tudi karikatura, ki naj bi spočeto obsedenost zdravila. 

riziko, da te bodo slišali je vedno velik, zato, ko vpijemo, največkrat ne preklinjamo.odvisno od vzroka. 

najbolje je klobasati, seveda, na veliko.

lp,

m

spet ne morem popraviti sepi v sebi, kam naj dam ta p. naj tožim redakcijo?

lp

miko, OJ, prav za prav je "petelin jezika" bolje. Hvala za namig. 

Tole frdamano sovraštvo je ogenj, pod kontrolo greje, če uide je štala. Torej je od mene, od nas odvisno kako je in bo. Nekoč sem prekršil svarilo, češ, "ne jej od drevesa spoznanja" in s tem pridobil svobodo izbire, odgovornost torej. Ker se lahko špilam kot me je volja izkušam to in ono, ma ni vse dobro...tako poteče nekaj milijonov let, da se končno na neki inkarnacijski postaji vendar odločim sestopiti iz sosledij popravkov, lahko je povsem neugledna in neznatna postaja, toda ključna za mojo zavest.

Kaj misliš: "spet ne morem popraviti sepi v sebi, kam naj dam ta p. naj tožim redakcijo?"

Zdravo, Bojan, menim da ni nobene "škode." Hvala za odziv.

mislim na napako v besedi kjer sem namesto črke b uporabil črko p. 

hotel sem pa reči, če boš kdaj napisal kaj vrednega nobelove nagrade, ha ha h, magari tri vrstice, te bodo poljubili in podčrtali samo majhni avtorji, velikani in tisti, ki si želijo zgolj kratkih stavkov, bodo izginili. 

domov boš prišel s kostjo velike ribe, v kateri bodo (tvoji) zlataši s floride videli samo kosti. stavek, šel sem predaleč, ali moral sem iti tako daleč bo v njih zbujal smeh in pomislek, da je ta človek nekakšen dvorski norček.

ali si na poti domov slišal zvoke sambe in rumbe, nihče ne ve.

ali si poslej metal dinamit v morje 

se ga nažiral za zabavo

deček, ki te je čakal

ali je odšel po vodo 

so ti krvavele ustnice 

kjer je sonce ranilo morje 

pozdrav, Svit, že slišim tisti, takle imamo.

Na srečo se mi ne cedijo sline po Nobelu, saj sem neznaten odrešen iluzornih pričakovanj. Navsezadnje mi je veliko več do tega, da se kot človek izmojstrim bolj kot trenutno sem, ker mi dobro gre sem kar zadovoljen...

TVOJA lastnina je človek, TI hodiš ponj čez brezna in prepade, zakaj bi tvoja skromnost bila neskončna sreča zlatarjev. 

tudi jaz uživam, ko mi kozice cufkajo odmrlo kožo s pete, Svit, ampak kdaj boš uvidel kako se matadorju tresejo gate, ker publika v resnici navija za bika, OLE TORO, matadorja pa časti če preživi. 

VSI so TVOJI, govorim, nikjer ni slin.

lp

Kakorkoli, visoke stavbe temeljijo na skromnosti.

Ker je publika na koridi prišla videti smrt ji je najbrž vseeno kdo bo končal, kot sem že nedavno navedel, pa se mojster klanja, klanja publiki za preživetje...

tako naj ostane. 

vse dobro.

petelin se najraje petelini med kokošmi, brez kontrole in zavor

Ja, damjana. Toda človeški petelini znajo biti hudo naporni, (kot recimo RasPutin, "sveti satan.")