Ne znam pisati za otroke;
nisem več igriv in ne skačem več po lužah
postajam vedno bolj zaprt v svoj svet,
ki pa izgublja barve in vedno bolj leze v črnobel splet.

V sencah, ki mi sledijo, vidim oblike
v vodah, katerim sledim, se prelivajo moje barve.
Prijatelji prihajajo in odhajajo
ne znam jih zadržati,
pravzaprav – ne znam jih prositi,
da me obdržijo nad gladino.

Počasi tonem v neko praznino.
Čutim pogrezanje v živi pesek,
ne hodim več po gozdu
svobodo sem zamenjal za sedenje na kavču
in za metanje kamnov v tolmunovo globino.

To nisem jaz kakršen sem bil
nekaj v tem pesku me vleče v temo
in v samotno globino.

Sem že mimo rešilnih korenin?

Tomaž Jevšenak