Včasih so besede redke.

Ni jim do klepetanja.

Nimajo se s čim širokoustiti. 

Težke so in sive,

zavite v pajčevino. 

Ne želijo se razgaljati

in deliti svojih zoprnij, 

ki bi zastirele sonce

in kremžile obraze.

Zato se raje zavijejo v lasten molk, 

ki jih razume in objema

in jim nudi zavetja, 

da se opogumijo, 

naličijo in dostojno oblečejo, 

preden ponovno stopijo na oder. 

Kajti svet ima raje pisane, 

odločne in vedre besede.

Besede, ki obljubljajo nebeško mano,

točijo sladkega vina v prazne kelihe 

in opite vzklikajo: "Na zdravje, " 

preden ponovno obmolknejo. 

botermesec