Zaprtih oči

slonim na umazani okenski polici
in pod zapackano podobo vek
opazujem minulost.
Zidovi so iz ozračja posrkali odvečno vlago,
štukature so se postarale.
Samota ima točno določene vzroke.

Od sinoči je na partah sorodnik v prvem kolenu.

Nad glavo mu rojijo zvezde in Mars mi v desno uho šepeta njegovo ime.

Na levi strani prstnega koša imam všito črno krpo.
Solze so zapolnile moj vsakdan.
Med čakanjem na smrt mi domače živali ližejo koagule.

Vrane iz osivelih kosmov las spletajo gnezdišča.
V bližnjem jezeru labod kljune v led - in naguba vodno gladino v mojem organizmu.
Agresivni lajež sosedovega psa me prežene pod prho,
kjer iz tuš rože pricurlja jedkost. Posledično ne prepoznam svojih napak.
Prizemljujejo me občutki krivde in v prihodnje me bodo
pokopali
z željami,
ki sem jih izrazil preko odprtih oči.

Jernej Jager