nekoč sem verjel, da ko utihnemo, spregovorijo stvari. zdaj so v meni nekakšni odmevi. ni več nedeljene pozornosti. z besedo hočemo ozdraviti dušo, a beseda je dvorezen meč. v tvoji pesmi ni dvoumnosti in to blaži.

lp, m

miko, hvala! Zdi se mi, da se nekako poskušam(o) prav s poezijo prebiti vsaj do tišine, čeprav vem(o), da je vse, kar ustvarim(o), daleč od tiste (po)polnosti, iz katere smo se (iz)ločili.

Lp!

Jošt Š.   

Drevesa so pesmi, ki jih zemlja piše na nebo. Mi jih podiramo, da lahko ovekovečimo svojo praznost. (Kahlil Gibran)

Čeprav, - kaj pa če vse izhaja iz misli, ki ji sledi energija, čeprav je misel še tiha, je lahko tako dobra kot slaba.  Če pa je ni, ni ničesar. Mi pa v morju ugank.

lp hrastu

breza

Krasno zaokrožena misel! A jedro ostaja večno vprašanje: "beseda"; beseda, ki je dala možnost širšega obstraktnega mišljenja in vse večji odmik oz Zemlje.

čudovit šepet dreves, Jošt

Slavni ubožec Franček Asiški v Sončni pesmi slavi tudi drevesa, jaz dodam:

Drevesa vdihujejo moje izdihe,
drevesa izdihujejo moje vdihe.

Vse dobro voščim, Jošt.

pi, ob branju tvojega komentarja – ne vem zakaj - so mi v misel prišli verzi Lucije Mlinarič:

»Tretji dan prisedeš kasneje. Ampak moja miza je že ves dan prazna. Daljša se z vsakim trenutkom, raste iz hladnega gabrovega srca.«

Nada, verjetno bi bila širina čisto v redu, če ne bi v njej tako radi pozabljali na globino.

damjana, hvala, da prilsuhneš!

Svit, res, Frančišek je govoril preprosto, kar je verjetno najtežje, zato so imele njegove besede moč.

Lp!

Jošt Š.

Link na prevod:  https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/167261/boje_necujnoga

Lep pozdrav!

Jure

Življenjski krog se zdi tako spojen z besedo ... čestitke,

lp, Ana

Ana, hvala in lp!

Jošt Š.