Irena, ti vse kar poseješ, nikne čudovit plod. 

LpM

ranljiva, gibka in kot breza sloka?

Vedno znova in spet: RE

živi.

objem,

m

Oh, tokrat sta pa zadnji dve vrstici tako trpki; seveda pa se vse vrti ... izginja, vstaja ...

Hvala, Maki za lepo misel.

Da smo le zdravi, se reče v naših letih  :) vse ostalo je nadstandard  :)

lp

pi

Svit, hvala.

Ta re - ali je tudi za človeka

ki obda prav zmeraj 

druga ga obleka

vse prejšnje da slovo

je mu telo

je spet kot prvi - nov

again go in the show

lep dan

pi

Živim, miko  :)

na vse načine

a mine, mine ...

lp

pi

Nada, hvala.

Prav res se vse obrača in vedno znova vrača.

Me pa teži misel, če spet pridemo in to vedno znova, zakaj se nam skrivajo spomini od prej in če je tam v popolni zavesti vse jasno, gremo z nekakšnim dolgom nazaj in dokler smo učlovečeni, ne moremo drugega kot vračati se, saj ni popolnega tu med nami in še tako razsvetljen si naredi kakšen dolg, morda ne,če le vegetira in čaka, da odide, a potlej pa - zakaj je sploh prišel ... in tako naokrog, skriva nam bog - sebe   :)

Vendar pa mnogokrat pride preblisk, slutnja, ki pa ji največkrat ne verjamemo, se mi zdi.

lp

pi

OJ, Irena. Tudi mene zaposluje zakaj tako malo ali pa nič ..vem o prejšnjih bivanjih. (Razen slutenj). Ker sem očitno premalo zavesten, me nevednost pravzaprav ščiti, domnevam, da bi me vpogled na to kar sem počel in na to kar me čaka, ohromil do te mere, da si ne bi upal kaj narediti. Če bi imel vpogled v album mojih preteklih portretov se najbrž na nobenem ne bi prepoznal. Ker radi rečemo, da je " eno življenje igra", na nek način seveda tudi je, se v tej nadaljevanki v zaodrju nenehno preoblačim-o, menjamo maske in spole, da smo videti kot "nekdo drug." Ker je lastnost duše zavest, očitno le po njej, oziroma količini, ki jo premorem, lahko prepoznam kdo sploh sem. No, prišel sem do neke zavestne mere kjer se mi odstirajo, mic po mic, vpogledi. Torej lahko rečeva, da je življenje uganka, ki skrito odkriva, sploh je pri tem radodarnejše do ustvarjalcev, ki si upamo več. Tvoja pesnjenja so, vsaj kar se mene tiče, vrhunska, tako bi hotel pisati, toda jaz sem bolj poetičen filozof, ki sem in tja ustvarim tudi kaj dobrega. Reciva temu komentarju RE.

Živela.

Je res, dragi Svit, vedenje o vsem, ne bi ničemur koristilo, kot praviš, lahko bi nas ohromilo od groze. Ko se Arjuni na bonjem polju razkrije ves tok življenja, ga Krišna opozori, da je to težko sprejeti in celo videti. Tako Bhagavat gita. Medtem ko nas ostali sveti spisi navajajo na misel o ponovnem rojstvu, pa to verjetno zavestno prikrivajo. Koliko ''duha'' ali vseobjemajoče zavesti bo v nekom, je morda odvisno od tega, kako je že živel, saj je konec koncev čudno, da nekdo lahko dojema več, drugi manj, ali pa je vse le igra narave in predvsem okolja v katerem živimo. Če zanikamo tisto božjo iskro v nas, dušo ali delček neuničljive energije, sprejemamo dokončnost enega življenja. Ker pa se energija lahko manifestira v materialno, zakaj se torej ne bi vedno znoga zgostili v telo? Bolj ko je ta energija očiščena slabega, bolj je človek z njo zavestnejši in morda je v teh naših življenjih priložnost, da to storimo, da se odločamo za dobro in ga tudi živimo. Morda je umetnost, kakršna koli že, priložnost, če seveda ni koriščena le za lastno navidezno slavo in krepljenje ega. Čeprav je dobrota in iskrenost, dobro delo,  lahko še boljša pot k temu prečiščevanju.

Oprostii, nametala sem nekaj svojih zmedenih misli. :)

Vsekakor pa si ti zvest svoji poti in svetla je, tvoja beseda se me zmeraj dotakne. Ker raste izven okvirov malodušja in si z njo prestopil  čustva, ki nas nemalokrat zavajajo v temo.Strah, sebičnost in vse te reči ...

Objemem te

pi

Hvala za povedano, Irena. Objem.

Vedno se odločamo v mislih. Odločamo se ali bo misel smisel ali nesmisel. Zmaga ali poraz. Dobro ali slabo.

Kaj vse vpliva na misel? Čustva?

Koliko je v mislih odtisov čustev? 

Kaj vpliva na čustva? Besede? 

In kje korenini beseda? Tudi na korenine ne smemo pozabiti, ko ozeleni - ali otrese liste - krošnja pesmi.

Za pesem vemo, da je njeno težišče v svetlobi. Moč svetlobe pa je moč izrečenega.

Zato tvoje pesmi tako sijejo!

Lp!

Jošt Š.

Hvala, Jošt za lep komentar.

Odločamo se za dobro ali slabo, ki je kasneje lahko slabo ali dobro.  :) a v trunutku odločanja, tega ne vemo.

Po moje misel vpliva na vse, tdi na čustva, na vse kemične reakcije v nas. In misel je začetek in konec vsega, če konec je, če misel ni tista, ki sega preko vsega in je tudi izvor vsega. Misel naj še ne bi bila beseda, je pa njen zametek, dokler se ne izoblikuje vanjo, zato ...najprej je bila beseda, verjetno ne drži. Najprej je bila misel, In zato - Iz take smo snovi kot sanje ...

se pa strinjam, da pesmi sijejo  :)  vsaka s svojo iskro za skupno luč in vsaka s svojo senco

cogito ergo sum

ali pa - misli me, torej sem  :)

s spoštovanjem

pi

Moj znanec pravi:

  Preden smo ustvarili besedo,

  smo se lahko pogovarjali z drevesi.

In res takrat še ni bilo misli (in glej, bilo je vse prav dobro ...:)

Lp!

Jošt Š.

če ni misli, je zavest, ki je vseprisotna

morda smo bili nekoč zavestni vsega bivanja, danes pa je ta zavest zakrnela

kdo ve

kajti vedeli ne bi, da je dobro, brez slabega ... ali se je vedelo, da je bilo dobro, ko je prišlo slabo, morda, ko se je spočela beseda

krog, ki nima konca? ali kača, ki žre svoj rep ?

ah, danes je dan za vrtičenje, jaz pa v očesu  :D

Milan, ma po pravici pocedano, nimam pojma  :)

mama pa te rada, prijatelj, sopotnik v poeziji, to vsaj vem

Čestitke k sonetu, ki se lahko bere na različne načine,

lp, Ana

Najlepša hvala, Ana.

lp

pi