Hvala, ker si upaš,

ležati
v membrani tuje duše.

Hvala, ker si upaš ležati slečen do kosti čeprav te ne prežema potreba po preživetju.

Hvala, ker si upaš,
ležati
v zimi,
ki se izliva v usnjene čevlje,
zaide pod vezalke
in svoj grenkoben hlad zasidra
v osrčje volnenih nogavic.

Od tvojih ust, do mojih vek,
si te predstavljam,
kako polziš po mojem otožnem telesu.
Obe podobi, sta odraz hladne realnosti in nostalgije, ki je napolnjena z nešteto spomini.

Želim si pisati zgodbe, ki te dosežejo.
Ljubi me, kot ljubiš Damjano.

Očitno bo res nekaj na tem, da se nas čas ne usmili.

Od kar te ni,
se za vrati hiše ne odvija zgolj tišina,
temveč tudi nekdanje življenje,
tvoje delo,
trud,
želje po boljši prihodnosti.

Sedaj skozi špranje vsakdana vdira januar in v otemnelem kotu kleti rojijo molji.

Nihče si nase ne lepi tvojih zaslug in ne zanika dogodkov v obdoju, pred letom tisoč desetsto enaindevetdeset, ko se je začelo neko drugo življenje z umikanjem in težko osamosvojitveno vojno, ki je novonastalo državo pahnila v mizerijo.

Pogled razočaranja pa danes odpira nova vprašanja, ki se nanašajo na prihodnost in preteklost – kako lahko na mestu vsakdanjega trušča, kjer je nekoč stala razmajena miza, zavlada taka tišina? Kakšna je bila ob tem najina vloga in kaj naj jaz sedaj počem z vsem nakupičenim mrazom, ki se je zarasel v mojo kri?

Morda pa so le kje kakšna vrata,
ki peljejo do pomladi,
do potreb po sanjah,
večjih količin izraženih čustev,
koščkov sreče,
toplih dotikov,
sunkov vetra iz vesolja
in globin v tem vedno bolj brezčutnem, plitkem in ledenem svetu.

Jernej Jager