Pozdravček, nekaj drobnarij (tripičja so nestična, vejice):

Nekje od daleč

se poraja, buči in odzvanja ...

Zgornji glas je zelo virtuozen, z bogatimi melizmi,

spodnji pa je bistveno preprostejši. 
Gre za nasprotje motetu.

Slišiš brezupen krik,

klepet soldátov,
hitre korake,
odpiranje dežnikov,
zvok gomazenja v nogah,
štetje izgubljenih rokavic,
rožljanje vetra v rafalih,
v iztirirjenem vagonu zajoče otrok.

Koraki so na mestu,
prepih jih zaziblje,
z njih padejo neuporab(lje)ne drobtine.

Odluščijo se usta,
oči se zakotalijo po tleh,
violinist iz zadnje vrste odloži lok.

Srce se pod težo brezbrižnosti spusti pod ledišče.
Bridkost vsadi v telo svoje korenine,

pristavi vitice

in se bohotno razraste do konic betičastih prstov.

V dvorani zaškriplje
netopir in zaprhuta s krili.
Količina zapadlega snega zapre vrata in okna,
ključavnice se sklenejo.

Vse tišje igra pod strunami in prsti ...

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

Ana, zdravo!

Sem te upošteval in popravil. Hvala za popravke! 

Lep preostanek nedelje želim! Jernej

Čestitke k pesmi,

lp, Ana

Hvala!