čudo...čudovitizem...sem dolgo upal in se bal, dokler ni rekla pridem, prav ? potem sem pravi strah spoznal...

ti si vunderkind, 

lp

pravo čudo se meni zdi, da lahko bitja človeške podobe, ljubezni odvzamejo zven.

ostanejo nam samo pesmi, kjer so besede lahko prazne .

odnosov brez duše za vez, pa ne smatram več za nekaj sebstvenega.

Strah me je ljudi, ki prepozno spoznavajo ujetost v udobju laži

ko sem bral tvojo pesem, se mi je zazdelo, da je nekaj takega slišal odisej, ko je poslušal sirene. na toliko načinov se lahko bere, marsikaj se  v človeku odigra. upam, da moj komentar ni bil preveč nevmesten. 

če nam uspe ponotranjiti, to kar je drugače zunanje in odrinjeno, nastane nekaj kar je duševno in potem se ne sprašujem več kaj sploh duša je.

nihče si ljubezni ne želi odvzeti zven, mislim, le da je nekje preprosto ni.

tam je votlost, ne?

nakepaj misli, naribaj komu murko ...

lp, m

KATEDRALA 

Najhladnejša je

Ljubezen, vsa

izmišljena, srca

neresnična, vez

a

izgubljena, ver

oddaljena, vsa je dim

neznanega ognjišča,

toplota, njena, iz laži.

te razumem. nikogar ne bode v oči, kakšen bog, kakšna ljubezen je ustvarila volka in ovco. kultura in ljubezen znotraj nje, ki je to sploh ne zanima, je pri vse svojih piruetah in verbalnih vratolomnostih kompletno ideološka. sluti le, da je deležna iste usode. 

ampak človek vztraja in zmožen je sočutja. pravim, da razumem nekogaršnje trpljenje, ampak dokler ostajam nekdo drug, dokler je vse to zunaj mene, ker recimo poznam resnico, drugi pa ne, je vse zaman.

ne, ni ljubezni, sovraštvo je. totalna avtofilija in znotraj nje izjemni posamezniki, redki biseri. 

ali pa so mogoče vsi ljudje dobri, le da jim tega nihče ne pove.

te lepo pozdravljam, m.