Hodim po poti,

gledam predse in se izogibam luž.

Če me zanima vreme, se ozrem v nebo.

Dežnik da, dežnik ne, gremo naprej.

Koristi, če si dobro pripravljen.

Strumno in učinkovito skozi čas.

Komu mar ples oblakov,

njihovo porajanje in izginjanje,

svobodno jadranje na krilih vetra.

Včasih pa se nebo odene v škrlat in pozlato.

Takrat se ustavim in praznujem življenje.

Žalujem, se smejim, ljubim.

V objektiv lovim fantazijo oblakov,

trenutke tlačim v luknjaste žepe spomina,

premočen plešem po blatnih lužah

in iščem začetek mavrice,

da splezam nanjo in se dotaknem sonca,

še preden se nebo znova spremeni v vreme.

botermesec