Pozdravljena, Majda, všeč mi je tema in atmosfera te pesmi. Premislila bi o nekaterih malenkostih (predvsem preveč pridevnikov in ponavljanja):

Njene zgarane roke
so mi ponujale skodelico bele kave,  (ponudile)
modrina neba v njenih očeh
je izžarevala ljubezen,
veliko ljubezni.

Kako zelo je dišala ta kava,
vonj se je mešal z vonjem petrolejke, (pomešana z vonjem petrolejke)
ki je bila obešena na rjav žebelj
iznad mize. (nad mizo.)
V izbi, ljubezen, polnio ljubezni.

Približala sem skodelo
dišeče bele kave k obrazu
in se spet srečala z
modrino njenih oči.

Z zgaranimi rokami si je
razpletala si je kito las,
ki so srebrno pokrile
cel njen upognjen hrbet.

Nikoli ni zares izginil
vonj po beli kavi,
še vidim modrino neba
v njenih očeh.

In še vedno čutim,
ljubezen, ki mi jo je dajala,
ko me je s hrapavo roko
pobožala po licu.

Hišo je plevel prerasel plevel,
a ni prerasel pa spominov,
v mojih mislih hiša še stoji,
slamnata hiša ljubezni.

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

Cenim vašo pomoč! Zares zveni dosti lepše. Ja, seveda jo sestavim na novo, vam se pa zahvaljujem. Zelo ste prijazna. Lepo bodite. Majda.

Čestitke k nostalgični pesmi,

lp, Ana

Joj, sem vesela! Hvala! Majda.

Lepa pesem, polna topline in skritega hrepenenja...

LP, adeh