S sivimi očmi skeniraš,
premikaš glavo kot ptič,
iščeš prostor, kjer si
boš naskrivaj prižgala.

Naskrivaj so goste hoste,
sence betonskih garaž,
zapuščeni zidovi,
poraščeno obrežje,
bičevje pod mostovi,
zamrežena okna s pajčevinami,
v katerih se guga ptičji puh.

List, ki se odbija od vej,
drget v travi in vsak zvok, ki ni ščebet,
te omrtvijo in takrat narahlo vlečeš vase.

Če se ti kdo od daleč bliža, odvržeš čik
in otrdiš kot kača pod kamnom.
Ko zamrzneš voh, okus in tip
z zaostrenimi ušesi in švigajočimi očmi,
počasi omrtvičiš čutene in izmišljene bolečine,
izpihuješ bele koprene
in vate se naseljuje praznina.

Izpuhneš misli in dotike in pohlep in žaljivke in pohvale,
pasjonko žalosti, žajbelj zamere, lakoto
po Besedi in stradež po Tišini,
prašne podboje pričakovanj in trhle robove mežikov,
boleča rebra in pasje lopatice, kameleone seksa,
pozabljeno steklovino mladosti, prepečenec razhajanj,
melono obrekovanj in nepomite skodelice črne kave,
ki ležijo obrnjene na krožničkih nedelj.

Ko poskriješ ogenj in dim,
prevlečeš obraz in roke
z dišečim robčkom in si
po ustih razpršiš privajen nasmeh.

Taka zakoračiš v svet.
Tlačim te v usedlino.

Ana Porenta