KO SAM SI GLAS

Beli galebi
jadrajo čez skledo neba,
na obrežja
svetlobe in smeha.
Lepo zloženi kamni
že od nekdaj pojijo noč z belino
in v sebi skrivajo praritem vesolja.
Preperele mreže
ne žanjejo več ribje smrti.
Čolni, zvrnjeni na bok,
nikogar ne vozijo
v vodne daljave,
pod lunine luskine,
da bi tam utopili spomine.
Vse je tiho, ko sam si glas.

Burjak