In veter išče prenočišče
Na deblih brazde, skorjaste, globoke,
kot njive na jesen so preorane,
razprte veje kakor temne roke
in s prstov v svet ozirajo se vrane,
z očmi kot črna, zbrušena zrcala
za majhnost, ki ne vidi se na zemlji,
kjer velikost pritlehna je ostala
in se refren ponavlja - jemlji, jemlji.
Tam pod nogami splet je koreninja,
po njem si bratje, sestre, šepetajo
o žalosti, ker njihov svet izginja
in zmoti, da ljudje kaj več veljajo.
Objamem deblo, zlit utrip je v eno,
betonu v mestih, v srcih, je vseeno.
Vedno - znova in znova izjemni opisi narave in asociacije!
In tisti dve vrstici na koncu, ki povzameta vse!
Še en biser v tvoji "ogrlici", Irena.
LpM
Nada, najlepša hvala.
Hotela sem pisati le o drevesih, a je vse odšlo v človeka. :)
lp
pi
Hvala, Maki.
To z biseri je nekako res, saj je v pesmih največkrat bolečina, ki naredi biser, žulj, ki bi želel drugaćen svet.
Lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 12. 01. 2023 ob 11:43
- Prebrano 328 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 246.8
- Število ocen: 13