Cigane ima rad kot "izgubljen narod", kot pojav v civiliziranem svetu, saj nam, ki nismo oni pravijo "civilisti." Nekoč so se potepali, tavali iz kraja v kraj, zdaj so že ustaljeni, socialna podpora pa dviga njihov finančni status, več otrok, večja je vsota. Tako kot so oni izgubili nit svojega porekla, smo jo na nek način tudi mi, torej si delimo isto usodo na istem svetu, le po kastno socialnem statusu smo drugačni. Eni žanjejo simpatije, za nekatere nestrpne desničarje, pa so za v geto... čeprav nekateri še kradejo kot "cigani", navsezadnje tudi mi, ki smo veliko bolj sofisticirani ko je treba koga opetnajstiti. Najbrž hočem reči, da blagostanje ne stimulira humanost, kar je očitno...  

hvala, Svit, za dober komentar. enkrat mi je mulo spulil celo denarnico medtem, ko sem mu hotel dati dva evra. včasih se smejiš, včasih zaboli. 

niso bili vedno taki in niso vsi taki. celotna družba razpada. naciji, izrojeni proletariat, pa bi se itak najprej lotil najbolj ranljivih. 

nismo bili dovolj pozorni na to kaj je bil človek v rokah mengeleja in kdo nacije financira. 

izgleda, da družbeni organizem, mora nekega dne preprosto likvidirati svoj višek. 

ne samo, ko nisi več zanimiva delovna sila, temveč ko nisi več nobena kupna moč, plus, bože nedaj, da živiš na ekonomsko zanimivem ozemlju, boš izbrisan, izničen. 

samo ozaveščanje tega pomaga. toda, to je zadnje kar bi bilo v interesu bogatih. nasprotno, vsaka vojna je dovolj dobra, da pridemo do svojega cilja. 

ne vidim zmagovalca v tej gonji mnenj in pristranskosti.

kljub vsemu, lep dan, v noči brez zvezd.

Začne se z ubogimi ljudmi je nadaljuje še huje in huje ... Do kod? Do kdaj?

napisal sem ti dolg odgovor pa mi je zbrisalo. 

mogoče je izkustvo življenja v celoti travma, ki nas sili, da se ves čas učimo.

pozdrav, Nada, če ti je moje pisanje preboleče, blokiraj. ne vem, če sem te prav razumel. nisem del sodobne ideologije ljubezni.

lp, m

ljubezen je namreč konec trpljenja, ali ni? zakaj potem trpimo. 

to, da ljubim, predpostavlja, da drugi in narava iz mojega življenja ni izključen. tako bi dosti lažje doumel, da sam sebi povzročam bolečino, če ranim sočloveka ali naravo. 

vendar ne živim tako. to je očitno dejstvo. za moje trpljenje so krivi drugi. dobro zaklepam vrata, živim v strahu pred bolečino, ki mi jo bodo prizadeli. moj um je postal selektiven, izključujoč in kot mislim, popolnoma nesposoben, da bi dojel kaj je to ljubezen. kako naj ljubim, kjer dominira strah in iz njega izvirajoča želja po kontroli, nadvladi, itd. 

kje je temu konec? ljubezen je konec trpljenja. 

in smrt? ah ta smrt, spet se ne izide ...

izgubiti tega, ki ga ljubiš in te ljubi, in ostati s tem kar je ostalo. ljubezni ne izgubiš nikoli. 

lp

Pesem, ki svojo pripoved razpreda v žalostno humornih verzih, da se zdi, da v vsem tiči neka dvojnost, čeprav je pogosto zrcalna ... čestitke,

lp, Ana

je dvojnost v kateri humanum lahko zaživi le na paradoksen način. kot če bi dajal vbogajme beraču, ki je že lastnina svojega gospodarja (ali demokracija ne izvira iz časov sužnjelastništva v stari grčiji) in tako podaljševal njegov mučni položaj. 

zakaj policija nič ne more. ker ga gospodar enostavno odkupi ali pa si najde novo delovno silo.

švejk je tak paradoks, ki dlakocepsko, do konca izpolnjuje ukaze nadrejenih, zaradi česar ga imajo za bebca. 

hvala, Ana, upam, da je bilo vsaj malo v veselje.

lp, m

ps. ker smo priča izginjanju svobode govora, bodo tudi pesmi pokazale svoj novi stari obraz, namreč tisti način v katerem je še edino mogoče izraziti svoje nestrinjanje z naraščanjem brutalnosti v kateri smo se znašli. 

lp, m

Čestitke !

pozdrav,

mp

hvala, mirko.

lp

Pripomba o tem, da ima oblast polna usta demokracije in da hkrati zamegli, da je bilo v antiki suženjstvo, je odlična in tega bi se morali zavedati - predvsem mi, "mali ljudje". Potem bi razumeli, kako je oblast - oblast.

Ko se bodo množice tega začele zavedati, se bo morda v resnici kaj sprememnilo v družbi.

Takšne pesmi - kot je ta, sejejo zavedanje, ki prodira počasi, a vztrajno - tako kot voda votli kamen ...

hvala, Nada..., lepo ime, šele zdaj sem pomislil. ja, to si želim in tudi nekoliko odpreti okno življenju, čeprav bo tudi meni hitro priletela kepa v obraz. dati glas tem, ki ga nimajo. postati sposoben sprejeti neko dejstvo in z nečim zaključiti. 

zdaj, ko se že celim državam tresejo hlače pred kriminalom, se mi zdi ljubezen in opevanje ljubezni nekakšen luksuz. ne poznamo vseh njenih dimenzij, živimo v nenehnem strahu. ko pričneš dobivati nenavadna sporočila, ker si nekje narobe zaupal samo telefonsko številko, ti končno postane jasno v kakšnem svetu živimo, kaj sploh človek je postal.

ljubezen je v undergroundu, ne na višavah.

realnost kliče, 

lp