Lovec skrit v njegovih je očeh,
plen ujame, drugi ga že mika,
voljna koža se topi v dlaneh,
ne vedoč, da je že stara slika.

Sreča njo - lepše je objemal,
zdi preprosto, naivno se dekle,
pogled njegov je ni nič vnemal,
mislil - rabil bom več časa le.

Ona z drugega je res planeta,
po poteh neznanih hodi rada,
gleda orla, ki visoko leta,
gleda listje, ki po cesti pada.

Ni odnehal, mrežil je naprej,
taktik on zamenjal je že sto,
vedno bolj vleklo ga je k njej,
ni verjel, zaman da je vse to.

Rinil, rinil je v močvirje skrito,
nehote ujel se v lastno past.
Ona dobro stresa svoje sito,
čaka, da se vname plamen, strast.

nada pecavar