Super pesem. Nekoliko zmoti zaznamovan - obrnjen besedni red, ki se ti ponekod pojavi, čeprav ni potrebe zanj ( ne prispeva k ritmu, rim pa tudi ni v tej pesmi  v prostem verzu, da bi zaznamovan besedni red sploh potreboval ...)

Tudi žalost je lepa.

Kadarkoli ji prideš  v goste,

si bo nadela svečano obleko.

Zate bo prižgala sveče,

uglasila violine,

razstavila kristale

in svoje svetišče

odišavila s sivko.

Postregla ti bo z melisinim čajem

in cimetovimi piškoti.

Umila ti  bo prašna  stopala,

tvoje prsi natrla z olji-

preden jim bo odprla  vrata.

Najprej bo  skozi njih stopila  mati.

Lepa in mlada se ti bo nasmihala,

ko boš k njenemu krilu

prislanjal svoje lice.

Za njo bo s težkimi koraki vstopil oče.

Ves v pajčevinah,

s tresočo roko bo  izpustil  sekiro,

da te poboža po laseh.

Za njima pridejo bratje in sestre.

S polnimi naročji pokvarjenih igrač

in usti polnimi kislic,

te bodo prosili bonbonov in drobiža.

Potem priplešejo vse stare ljubezni.

Z razcvetelimi kresnicami v laseh

ti v prgiščih ponudijo kresničke.

Za njimi vsi stari prijatelji.

Z bokali in pijanim vriskanjem

te bodo  klicali,

da se jim s harmoniko in zastavo

pridružiš na voz

in pojdete k vojakom.

Na koncu srečaš še sebe.

Dečka,

ki zvedavo in plaho gleda vate,

dolgo, nepremično,     

preden ga prepoznaš ,

preden solze ne preplavijo oči

in ga več ne vidiš in ne slišiš.

Tudi žalost je lepa.

Ob tvojem odhodu

bo vedno poljubila bube,

s katerih bodo jutri osorej

vzleteli metulji.

LP, Lidija

Zelo lepa ❤️

Bravo, čestitke,

Marija