Danes se dvigujejo komolci - tisti, ki niso mogli živeti prihodnosti, kajti pokončalo jih je razburkano morje nepredvidljivosti.

Imam občutek,
da vedno znova ostajam na izhodišču izvora, in vsak ponedeljek posledično izpustim svet iz lastne sobe.
Zid je previsok, da bi zmogel uvideti in načrtovati svoj dan.
Glede na to, da si ti razlog, da živim
Je to ljubezen ali ni?

Najdeš me pri vznožju in nemo opazuješ, kako poljubljam tvoje mrtve ustnice.
Gre za iskanje ravnotežja,
ki izgine vsakič,
ko spregovorim - češ, da sem zadovoljen z življenjem,
da se ne skrivam v laži,
z stisnjenimi zobmi,
ki po ustni votlini zgolj vlačijo kosme neprebavljene grenkobe.

V upanju, da bo jutri hitro prišel - in bodo vse misli do takrat že zbledele - nakupičena nostalgija pa izpuhtela,
si predvsem želim,
da bi minevanje časa postalo vsaj malo bolj definirano in prilagodljivo.
Ke življenje, globoko v sebi,
ni nič drugega kot nikoli končan trenutek,
med tabo in mano.

In zdaj razmišljam o času,
ki sem ga preživel s tabo.
Zavedno se je spremenil vsak del mene.
Sploh ne najdeva več razloga za prepir, ki se je vselej razvlekel tja v pozen večer, ki sva ga zapravila ob skupnem ogledu televizije.

Sedaj pa sva narazen, daleč narazen,

a vedndar čutim,
da so strahovi,
ki jih še vedno nosiš v sebi,
vsaj malo tudi moji.

Rad bi te močno objel
in ti povedal, da ni nič,
ker res ni pomembno.

Prosim te...
Odpelji me stran od morbidnosti.
Odpelji me stran od zlaganih refleksij preteklosti, ker oba slutiva, da se ne bodo vrnile.
Odpelji me stran od prepričanja, da nisem dovolj močán, da bi ne zmogel preboleti tvojega odhoda.
Odpelji me stran od občutkov osebostne pozebe, ki najeda moja mlada leta.
Odpelji me stran od te praznine, ki jo čutim zakopano v sebi.
Odpelji me stran od vsake drobtinice odvečnega časa, ki ga imam, kadar nisem v službi.

Če me vprašaš, kaj počnem v tem življenju? Edino, kar ti lahko povem je, da tudi sam nevem...
Živim v težkih časih.
Spominjam se tvojih oči, ki so bile še minulo poletje polne vznesenosti.
Spominjam se prvega šolskega dneva v osnovni šoli. Na tabli je bila narisana gromozansko velika sova, pod njo pa je migetalo dvajset blok lističev z imeni in priimki nas prvošolcev iz prvega A.
Na dvajsetem listču je bilo zapisano:

Razredničara Alenka.

Ja,
tega se res spomnim...

Jernej Jager