Bi jedel, bi jedel naš stari gospod
kot volk sestradam tava po kuhinji, lačen okrog.
Pogleduje v lonce,
odpira omare, po hladilniku brska;
pajčevine želodčne odganja.
Čebulo nareže na drobne rezine,
položi jih na olje in praži in meša
in joj kako mu diši.
S paradižnikom doda čebuli okrasje,
z vonjem po česnu pa poživi svoje možgane,
in meša res vestno,
da ne bo skuhal prežganje.
In potlej zamesi v vso to omakco še malo pancete,
na koncu doda testenine – al dente,
da ne bo jedel prevroče na pult odloži ...
in medtem v klet po skrito zalogo parmezana in vina odhiti.
A ko se v kuhinjo vrne
za mizo sedi njegov zvesti prijatelj
in se zadovoljno oblizuje,
ker se je njegov najboljši prijatelj
spomnil, da je res lačen
in da ima res rad testenine.
tudi jaz sem imel takega najboljšega prijatelja. ko sem videl, da se je skril pod mizo, mi je takoj bilo vse jasno. v mojem primeru gre za štirinožca.
lp, m
itak je bilo tako tudi mišljeno - pač nek lačen kuža
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Jevšenak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!