Gozd.

Sneg v soncu

se leskeče

kot polje biserno.

Mehka tišina

igra melodijo 

na strune srca.

Zrak boža.

Napolni mi pljuča.

Pozdravljam drevesa,

molče,

da ne zmotim miru.

Prevzame me hrast.

Veje izbičane

v bitkah z viharji,

a deblo pokončno

se pne v nebo.

Naslonim se nanj.

Zatisnem oči.

Potonem v mir,

spojena z naravo.

Kdo sem?

Pustila sem,

da so me ranili,

zdaj pa ob boku

hrasta stojim.

Zmogla bom!

Moje deblo

k svetlobi teži,

veje se razpirajo  

k lepoti.

Zmogla bom!

Saj sem del narave,

del vesoljne energije,

neizčrpne in večne.

adeh