Gospod graščak je zazijal.
ko je pred njega jezdec s konja pal.
Bil to je plemič in sosedov fant
svetlih las a zdaj imel je čez umazan gvant.

Neskončno bilo mu je všeč,
da je t'ko mlad pa je že obvladal meč.
Ga je vihtel tudi z eno roko
odbil marsikatero je sovragovo glavo.

Ne bil bi srečen človek vsak,
če moral bi služiti kot vojak,
a njemu je bilo to položeno v zibelko.

So deklice za njim vzdihovale,
čakale na njegovo so roko,
da bi za vekomaj se mu predale.

Tomaž Jevšenak