Toplota se plazi po oranicah.

Dušljiv smog je prekril
železniške tire,
avtoceste,
kolovoze.
Odsevi prazničnih luči drhtijo na vodi.
Na licu sosedovega otroka je vzklila nežna rdečica.
Tišina liže prhla okna.
Jugo odnaša še zadnje zadahe po alkoholu.
Človek je bil ob pogledu na prestreljeno nebo ponovno deležen nekajsekundne naslade.

Vse pa je identično kot je bilo.

Kvazi berači iz Romunije še vedno moledujejo pred trgovskimi centri.
Na modrem planetu se še naprej rojevajo dnevi resnobnega in utrujajočega trenutka preživetega na neskončno dolgih
vlakih,
avtobusih,
mopedih
in električnih skirojih.

Mogoče mi nekaj manjka?

Del srca, ki utripa v maternici sveta?
Ti, ki gnezdiš v preteklosti?
Ali pa, dogodek vnovičnega trčenja v čer žalosti brez dna, ki ne priznava nebrzdanega veselja,
svetlobe,
pokanja – tako petard kot penine – in plesanja dolgo v januarsko jutro?

No, pa vendarle ni vse indentično...

Jernej Jager