Balada o zadnjem slovenskem cesarju

Od Habsburžanov, tja do nas Slovencev

in kup dežel Avstrijskih in očakov,

do vseh gradov, palač in vseh lestencev.

Od gostih brk v lasti teh racakov

in v prvi vrsti polno njih prvencev

in ne zaman pozvanih njih junakov.

So bránili zemljo kakor vrh zidov,

pred lačnimi rokami tujskih vseh psov!

 

Na glavi s krono dvoje glav orlatih,

mogočno širi roke od vladarja,

z dvoje kril mogočnih in res krilatih.

Spodobi se za jabolko cesarja

in v rokah meč, ki poln sledi je zlatih,

da strese v kmete nekaj svoj'ga d'narja.

Tako bo sebi rešil svojo glavo

in v njih rokáh dosegel večno spravo!

 

Ko so Slovenci še bili Habsburgi

in ko strašile so še jage babe

je t'ko maš'val nek škof v Salzburgi:

"Ich habe Jesus mein Herz Übergabe"

in res podobno je bilo liturgi

a pridige bile zares so slabe.

In škof za ofer korpec je postavil,

pa vsaki krajcar v svoj mošnjič pospravil.

 

To mislecev je čas in učenjakov,

ko vsak pri sebi svojo kravo pase,

polno brihtnih je in mnogo je rojakov.

Ak' neka misel v tvoji glavi zrase,

je polna graje in pritožb čudakov.

Kot za primer: "Verschwinden auf der Straße!".

Mnog'kteri pa ušli so svoji sreči,

jesen prespali goli, v hladni ječi.

 

In vsota resnic enači se ljudem,

zaprtih pred cesarskimi zakoni,

kot vsaka milost králjevim stvarem.

Ob dolgi jezik rabelj meč nasloni

v krvavem spremstvu. In tole jim povem:

"drugič kralju globoko se prikloni!".

A še zmeraj bili so kar jezični,

na kraju mrtvi kakor klas pšenični.

 

In "hrsk" in "pok" in joka se ne sliši

sam krik v kriku od princese fine

in glas srhljivo strese se po hiši.

Pórod že pri kraju in strašno mine;

"Tako, kronist, ime v rodovnik vpiši,

pa leto vriši, kdaj rodi se sine.

Naj bo Karel, kot njegov je ded,

naj bo cesar, naj njim postavlja red!".

 

Besede na papirju so ostale,

še preden kdo neumnost kako reče,

v popolni slavi divje so zaspale,

leteče kakor orel hitro teče

in mnogim upanje so večno dale,

spet drugim misel kjer se vsak opeče:

"Ta bo zadnji, morda celo poslednji

in bolje, da nihče ne bo naslednji!".

 

Se ded njegov močno je veseljačil,

vnuka prv'ga in močnega junaka,

tako, da v dnevnik vse je zapisačil:

"Njegove krvi se nikjer ne čaka,

a ko nekoč se fant bo ojunačil,

zlezel v škornje pomembnega graščaka,

k' se boste vsi pred njega le sklonili,

kar bo rekel, to boste vi storili!".

 

Cesarski mu prestol ni namenjen bil,

kot se za kralja sinu to spodobi,

da bi se s krono v krzneni plašč ovil.

In ker golobi od nekdaj so golobi,

se pač nihče ni v orla spremenil

in kljuval kar ostane za otrobi.

A ti otrobi zlati so brilijanti,

svetleči kakor pravi diamanti!

 

Ker Karlov jezik bil je od očakov

in bratov, sester in njihovih rodov,

je rad se stepal vse tja do Poljakov,

tja med sosede - do njihovih grobov,

med s'romake - do njihovih rojakov

pa tja med hčere preljubih njih sinov.

In ako so tedaj ogromno znali,

so pri tujcih zares velik' veljali.

 

Zares mogočno nosi se obleka

in zlata sablja se ob boku hvali,

sablja, ki bóde v srce človeka,

s katero kralju so prisego dali,

da ljub'li bodo ga do konca veka

in vedno bodo mu ob rami stali.

A v drugi roki puša se napenja,

ne ogenj, iz nje še hrup ne jenja!

 

César Karel, poveljnik vojske, vrha

in res izkušen bije bitko vojne

nasproti Srbom, poln moči in srha.

Niti en'mu ni smrti dal spokojne,

čeprav ga prosi kot nedolžna mrha,

besede svete pač bile so bojne

in misel, ki vodila je vedenje:

»če jaz trpim, še naj trpi življenje!«.

 

Je svet v vojni vélike razdalje

iz tega Juga in vseh Centralnih sil.

Bog je ljubil sosede iz Ital'je,

med vsemi njimi, prelil je kri iz žil,

saj njih je boj potekal vedno dalje

še bolj v daljavo, še dlje kot teče Nil.

Od dolge vojne, od dolgih vseh noči,

zdaj vse zanima, kdo v roke svet dobi?

 

Po vojni vsi zelo so ga častili,

v srcih njih bil Alfa in Omega!

So pred smrtjo na njega pozabili

in kot, da ni povedana prisega:

»zdaj in za večno boste me ljubili!«,

a drugi pač sovražni kot zalega.

In papež sam ga v Miru je blažil,

kot Oče Cerkve ga v Miru je častil.

VonMann

Nada

Poslano:
03. 01. 2023 ob 20:04

To je pa dolg ep; ne poznam toliko zgodovine, da bi lahko ocenila pomen tega sporočila oz. pomen vladarja Karla in vsega,  kar se je odvijalo v teh časih.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

VonMann
Napisal/a: VonMann

Pesmi

  • 03. 01. 2023 ob 17:40
  • Prebrano 201 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 71.84
  • Število ocen: 3

Zastavica