METULJČEK

Metuljček je beli v nebo poletel

in krilca so nežna se na soncu bleščala

jih žarek je zlati med letom ogrel

in veja zelena mu senco je dala.

Zastal je na roži sklonjene glave

brisal je solze si s svojih oči

pošiljal je tebi najlepše pozdrave

želel si je temne in dolge noči.

Želel je zapreti za vedno oči

želel poleteti v širne višine

želel pozabiti vse kar ga boli

in da s sveta  za zmeraj izgine.

Le kaj je ranilo njegovo srce

to drobno in nežno in polno topline

le kdo mu povzročil je silno gorje

zanetil požar, ki nikdar ne mine.

Zvedel nihče nikoli ne bo

da ga je roka tvoja ubila

v letu čez širna travnata polja

ko ga je solza slana ranila.

Ves zlomljen obupan zastal je sred leta

čakal poletje in čakal je zimo

da se ti smeh prikrade na lica

in da odženeš vso bolečino.

Pa sam je ostal sredi vetra in polja

zastonj je iskal tvoje besede

ne rože barvite, ne jutranja rosa

ni mogla pričarat tvoje poglede.

Milena