Poet na vlaku stiska se v gnečo,

med tirom dolgim išče svojo srečo,

a danes zjutraj je stala na peronu,

ko on odpéljal se je v vagonu.

Trepet in hrup se izpod vlaka sliši,

kot med potresom se strese pod v hiši,

ne vidi je več in že pozablja nanjo,

od vseh skrbi razdira si lobanjo.

In sam izstopi 'z vagona gnilega,

na postajo obličja vse premilega,

zasanjan v svetu svoje panorame,

zdaj je sam in duše vse so same,

srce je samo, še bolj je žalostnó,

saj ta poet je videl več ne bo.

VonMann