Z odejo snega je svet videti tako čist
dana beseda je postala kot cenena kitajska roba
jezdi jo tisoče izgovorov na etrske sile
zrak v katerega je bila izrečena
vezje po katerem je stekla
čopiči s katerim jo je zarisal mojster
platno, ki ga je stkala slaba tkalka
površna predica
ki krivi trse papirusa
oni umazano vodo
nad kamni vesti v rutah
z madeži ravnodušnosti
beseda, odkrhek človeka
ki je postal hitro pokvarljiva roba
in ga jezdi blišč zloščene podobe
v lažni duhovni rasti
pod toplo gredo duš v belem puhu
in ob jatah golih gosi
ki žalostne kričijo v hladno sonce
ostalo mi je edino pero
naj z njim pišem
narišem nebo
ali raje pozabim
da sem ptica
Ne morem se odločiti katero stavčno zvezo bi izpostavil, tvoje parabole so osupljivo sveže in nadvse povedne. Nekdo te ima rad.
s peresom pišeš nebo
vsem nam
da smo lahko ptice
... pesnik je najbrž res kot ptica! Pišemo, pišemo in čakamo, da kdo zagleda tehtna sporočila - ptico v zraku!
... zagleda takšno pesem kot je tale, čeprav je trpka v svoji lepoti.
Najlepša hvala,
Svit, tudi jaz imam rada življnje, če me ima rado, je včasih me ima, a poskrbi za ravnotežje - za vsako veliko srečo, dobimo nekaj slabega, se mi zdi
*
miko :) ne da pišemp, niti da rišemo, temveč, da letimo - ja, dokler se kdo nepoloti tvojiega perja :)
*
igorj - rišemo, pišemo in včasih se ujamemo v nebo med rogovilami besed
*
Nada - je res in trpkost je del jabolka, kriva pa je - Eva ;) :)
*
Objema vas
pi
...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 19. 12. 2022 ob 14:37
- Prebrano 370 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 249.83
- Število ocen: 14