Z melodijo me prebujaš
v jutro posrkanih ustnic
ko že izginjajo sledi noči
in ostaja vonj pomečkanih rjuh
ne pozabi me objeti
da ponovno poženem fanta iz sebe
preden zagrneš zaveso
pred mračnimi zdrsi golih teles
kje si zdaj da ti obljubim
ljubke pasti dneva ki te bodo ovile
z nedolžnostjo veselja
ko bo osuplost izgubila svoj pomen
in kje je tista melodija
katero izgubljam v solo plesu
ker sem te površno ljubkoval
da gola medigra nikoli ne bi poniknila?
Suzana Kavka