Kakor prešerno cvetje smo bili

na sončnem travniku spomladi.

Sanjavi, ukaželjni, mladi

uživali smo vedre, srečne dni.

Smo žalostni ob koncu se razšli.

Prav vsak po zakoličeni je poti

svoji usodi sam odšel naproti,

vedoč, nekoč se bomo spet našli.

Kakor drevo, ki čuva korenine,

pestujem v svoji duši vse spomine,

na lepe šolske čase in na maj.

Vse tiste smele in iskrene sanje,

ki v mladosti smo verjeli vanje,

spet rada bi priklicala nazaj.

adeh