Senca se ziblje po ulici mračni,

na oknu samotnem luč zagori,

pod sivim klobukom oči krmežljave,

v zaraščenem brinju je konec poti.

Z borovja zasliši se čričkova pesem,

kaplja grenkobe po licu drsi,

iz mlačne vedrine dišijo cvetovi,

tišina sprašuje in molk govori.

Na tistem naslovu je vselej temačno,

od doma drugačna je pot, kot domov,

pod svisli je pajek zapisal slovo.

Čakala je njega, on čakal je njo,

je ura se ustavila, čas je letel,

zaprta so vrata, v duši hudo.

Panonsky