Zaprla je svoje srce,
kot skrinjo prepolno skrivnosti
in z ust umaknila njegovo ime,
stopila v širjavo brezmejne bridkosti.

Bolelo je sonce, ki jo je oblilo,
dež je bil zanjo uteha in mir,
podnevi je dušo umrlo mirila,
le noč je tešila boleči nemir.

In luna je božala žalostna lica,
ki dan jih je kruto brazdal,
gladila je žalost in ji lagala,
da on bo do nje spet prišel in ostal.

Srce pa je vedelo in je bolelo,
njega ne bo več nazaj,
v zvezdah le našla je senco njegovo,
kjer jo bo čakal za vekomaj...

coprnica z barja