Kot takrat
Ko na koncu najdeš starko v najinem domu,
mi znova in znova ponavljaj svoje ime.
Vsakič, ko bodo ušesa zaslišala zven črk,
izvezenih na mojo usodo pred časi besed,
se bo pozabljena ženska
zasmejala z zvonkim smehom.
Kot takrat,
ko sem ti lizala podplate.
Kot takrat,
ko sva gola sredi poletnega gozda razpravljala
o Orwellu in dominaciji zahodnega koncepta.
Kot takrat,
ko sem na zarošeno steklo s tvojim prstom narisala
s puščico prebodeno srce.
Spomini, ta večni izvir navdiha, so posrečeno prepleteni v pesmi, ki že zdaj ve, da se tudi poslej (in tudi veliko kasneje) vrne v - spomine ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 11. 12. 2022 ob 16:10
- Prebrano 823 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 212.96