Ko na koncu najdeš starko v najinem domu,

mi znova in znova ponavljaj svoje ime.

Vsakič, ko bodo ušesa zaslišala zven črk,

izvezenih na mojo usodo pred časi besed,

se bo pozabljena ženska

zasmejala z zvonkim smehom.

Kot takrat,

ko sem ti lizala podplate.

Kot takrat,

ko sva gola sredi poletnega gozda razpravljala

o Orwellu in dominaciji zahodnega koncepta.

Kot takrat,

ko sem na zarošeno steklo s tvojim prstom narisala 

s puščico prebodeno srce.

poetesa