Ko stegnem roko proti nebu,
ni prsta, ki bi se ga lahko dotaknila,
samo jate ptic, ki letijo v pogrešanje doma,
in jate rib, ker je zgoraj enako kot spodaj.
Misel, razpršena v sence,
se pozibava nad poljem koruze.
In vidim: vračaš se k nama v umazanih čevljih.
Z nasmehom tistega,
ki je času vzel in času dal,
ki je pustil karavanam rodov,
da spregovorijo v temnih nočeh
o še temnejših stvareh,
o rekah, ki so objele,
česar nihče ne bi smel sanjati.
Pustil, da spregovorijo do tišine.
Nisi se umaknil tja,
kjer bi ti bilo toplo.

Polona C. Pegan