sonce prinesem v sobo
razgrnem ga po umazanem parketu
in ležem nanj
s koščenimi boki
in mrzlim trebuhom

mislim na školjke brez bisera
ko si z levico
pritiskam k ušesnemu mešičku
veliko prazno hiško polža

morski tokovi zašumijo
(kot smeh
sprva je pritajen nato vedno glasnejši)
razpletajo srebrne kite in svitke prednic
peht jagih bab čarovnic vil
diši po kamilicah in potu
po modrostih
ki so neizrekljive
tanke niti se prepletajo v brezčasje

duša
se razpre

kot cvet pasijonke

in zadiši

nada pecavar