Na stičišče poti, tam skala stara, v mahu obdana.
V njeni senci otisi dve stopale, v nasprotni smeri sta potovala.
Sam vonj po njeni kreme se drhti.
Še roža to moti, ker ženska vedno v gozdu prinese vonj po strasti, in žalost za sabo pusti, ljubimca ne iskala, ne imela želja da bi v nasprotnem njega strasti ostala.
Samo v vetra se je dodala,
Vonj ki ga vse poznajo.
Sovražnosti do iskreno naravo.
Ki združuje, samo se v gozdu jubiti zna vsak ki vonj po človeku kot tujek pozna.
ostal on za drevo, ne bo več hodil po poti ki v njim ostale njeni lasje.

faeq