Po gazi se bliža čudna  pojava.

Telo upognjeno, drobna postava,

čevlji raztrgani, mokra oprava,

obleka zakrpana, hoja majava.

Zagledam se v neznan obraz.

Mrk in boleč ima izraz.

Trepeče, drgeta mu vse telo,

prestrašeno pogleda v nebo.

Povabim ga v domači, topli hram,

mu hrano, oblačilo, cvenka dam.

Naj posedi, počije, se pogreje,

na pot pa naj odpravi se kasneje.

Neznan nemir človeka močno žene.

Kar je dobil veselo v malho dene,

zahvali se prešerno kot gospod

in odhiti na svojo kruto pot.

Čez nekaj dni so šli sosedje na sprehod,

po širnem gozdu jih vodila pot.

Zagledali so čuden kup snega,

zvedavo so razgrebli ga do dna.

Pod snegom hladno je telo ležalo,

s snežinkami mrtvaški ples plesalo.

adeh