Fasade so gluhoneme.
Polkna mižijo.
V vratih ne škrtajo ključi.
Plodovi pasijonk,
polni sončne svetlobe,
se raztreščijo ob padcu.
Posušijo se kot obljube
in pozabljeni dihi.
Ni vonja
po ribah in krompirju,
ni dovtipov, ki mehčajo kamen.
Ni sanj,
da barvajo oblake.

Veter prinese
molk daljav,
vlago in sol.
Nahrani oleandre,
da jim zrastejo
dolgi, okrogli uhani -
varuhi semen.
Pajčevinaste prikazni
posedajo na vlažnih kupčkih listja.
Svetloba se razkraja v kapljah.
V nerazločnem, komaj slišnem mrmranju,
v hladni zavesi neotipljivega,
se druga na drugo naslanjata
otožnost in melanholija.

Njeno okno
s kvačkanimi, poškrobljenimi zavesami

gleda v horizont.

Ni zaprla polken ...
ko je zadnjič odhajala
po ozkih, škripajočih stopnicah.

nada pecavar