Poišči me takrat,
ko pozabim na večnost.
Ko slačim tančice utišanih korakov
in z bosimi stopali rišem stopinje
na obalo še enega od najinih otokov.

Takrat bom tvoje besede
vklesala v kamen svoje usode.
Moja tišina se bo prelila preko roba
in odšel boš kot moški,
ki jo je spoznal.

Ob torkih in četrtkih tečem po rimski cesti.
Ostale dni me najdeš pod njo.

Polona C. Pegan